Soba sreče

Soba sreče je platforma, ki se sprašuje, kako je oblikovanje sreče kot način delovanja in razmišljanja, kot model spoznavanja in razumevanja, utemeljeno v radikalno individualni izkušnji posameznika. Soba sreče išče skupno točko med oblikovanjem življenja in oblikovanjem sreče in postavlja temeljno človeško občutje sreče v izhodišče svojega raziskovanja.

Sobo sreče bodo sooblikovali

• Andrej Drapal, budist,
• dr. Urban Kordeš, kognitivni znanstevnik,
• Aljoša Abrahamsberg, producent in kustos.

Doseči stanje sreče je pravzaprav cilj, ki ga zasledujemo že od davnih časov, čeprav se zdi, da se nam v današnjem kaotičnem in kompleksnem svetu še posebej izmika. Morda je prav zato nenehno iskanje sreče postalo obsesija, zapoved, dikatatura in ideologija. Sreča kot vrednota ima v različnih tradicijah različen pomen, in v življenju posameznika različen status. Čeprav se njena definicija bori proti posploševanju in globalizaciji, čeprav se noče ujeti v norme in kolektivno zapoved kot zadnji modni trend, se dandanes zdi, da je hormon sreče najmanjši skupni imenovalec, ki človeka usmerja pri oblikovanju polnokrvnega življenja in večrazsežnostnega bivanja.

Nešteto je dejavnikov, ki nas naredijo srečne – ko naredimo dobro delo, ko smo zaljubljeni, ko dosežemo uspeh, ko delimo smeh s prijatelji, ko vstopimo v prostor dobrega počutja, ko izgubimo sami sebe v popolnem doživetju lepote narave, v čudenju, ki presega naše razumevanje, ko ... Ali lahko čisto preprosto rečemo, da je sreča dobro počutje in uživanje življenja v vseh njegovih razsežnostih?

Ena izmed tem letošnjega BIO.50 je Oblikovanje življenja. Kot je zapisal direktor letošnjega bienala, »vsi vemo, da je vsakdanje življenje precej trivialno... Z drugimi besedami, spremeniti svet, pomeni spremeniti vsakdanje življenje... Ali oblikovanje lahko preide od produkcije predmetov in storitev za vsakdanje življenje k produkciji vsakdanjega življenja samega?«.

V moderni dobi je sreča postala predmet političnih programov: ameriška Deklaracija o neodvisnosti srečo zapiše med temeljne človeške pravice, leta 1972 je Kraljevina Butan je namesto bruto nacionalnega prihodka vzpostavila merjenje bruto nacionalne sreče. Že od Aristotela naprej se srečo poskuša opredeliti in zadnje stoletje izmeriti. Ideja je bila, naj bo sreča merilo uspešnosti, razvitosti in kondicije neke družbe, države ali sistema. Že v 18. stoletju so reformatorji zapovedovali, da je cilj vsake družbe doseči največjo srečo v največjem obsegu, kar so kasneje ekonomisti interpretirali kot »Sreča je vsota dobrega počutja, ki ji odšteješ slabo, je prizadevanje za ugodjem in izogibanje bolečini.« Predpostavili so razvoj hedonimetra, ki podobno kot termometer izmeri nivo sreče posameznika v določenem trenutku. Sodobne tehnologije, ki merijo elektromagnetno valovanje možganskega delovanja, pa lahko subjektivno zaznavanje dobrega počutja ali sreče, ki ga posameznik ovrednoti od ena do deset, dokažejo kvantitativno.

In v današnjem kapitalističnem in skoraj popolnoma nadzorovanem svetu je vse več različnih raziskav in študij, ki občutek sreče poskušajo vključiti in ocenjevati kot pokazatelj ekonomskega in gospodarskega razvoja. Pa vendar, razvoj, ki ga obljublja oblikovanje, je smiselno, če naslavlja tisto, kar je za resnično pomembno za človeka, ker s tem povezujemo svojo blaginjo, je dejal znani ekonomist. Poročilo Svetovna sreča iz leta 2013 ponuja bogato dokaze, da nas lahko sistematično merjenje in analiza pojma sreče veliko nauči o načinih za izboljšanje blaginje na svetu in trajnostni razvoj.«

Arhitekt Richard Rogers je povedal: »Dve stvari, ki sta najpomembnejši za moje pojmovanje sreče sta kultura in skupnost. In ker sem po rodu Italijan, je moj koncept sreče povezan s hrano. V bistvu sva se z Renzom Pianom pogovarjala, da bi napisala knjigo z naslovom: »Hrana, seks in arhitektura«, ki v veliki meri poveže vse, kar prinaša srečo. Bistvo življenja je biti srečen. "

Pripravila Taja Legat Lokar, Društvo Gosposka .