"Sedanjost"

Nizozemska je tako ravna, da lahko vidiš vse do horizonta. Prijateljica, ki stoji ob meni, se prične premikati, medtem ko šteje korake:"1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8 ..." Vsako sekundo naredi korak v dolžini enega metra. Po petnajstih korakih se zvok njenega glasu stanjša, zato ji rečem, naj prične kričati: "16!, 17!, 18!". Po stotih metrih opazim, da njeni koraki niso več povsem usklajeni z njenim glasom. Dam ji megafon, ki ga uporabi pri hoji proti horizontu. Gledam jo skozi daljnogled in v trenutku, ko se ustavi, slišim: "83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 5000!"

Sporazumevanje na daljavo je težavno, očitno je, da glas ni najprimernejši medij. Vendar tudi svetloba ne seže tako daleč, tudi ogromen svetilnik seže s svetlobo samo 50 kilometrov stran. Sama svetloba potuje seveda dalje, vendar je zaradi ukrivljene površine Zemlje po 50ih kilometrih ni več mogoče videti. Z izumom radia je postalo mogoče komunicirati na razdaljo s hitrostjo svetlobe. Svetloba je tako nepredstavljivo hitra, da se zdi kot odličen medij za sporazumevanje na razdaljo, vendar dejstvo, da je hitrost svetlobe končna, pomeni vse večji zamik vse daljša je razdalja.

V idealnih razmerah potrebuje radijski signal za dosegu drugega konca sveta samo 67 milisekund. Zamik v radijski komunikaciji se zdi na Zemlji povsem nepomemben, izven Zemlje, v širini vesolja, je zgodba povsem drugačna: Zemeljska kontrola je morala pri komunikaciji z Apollom 8, ki se je nahajal v orbiti lune, čakati na odgovor 3 sekunde. Ko bodo prvi ljudje prispeli na Mars in varno pristali na njegovi površini, bomo jim ploskali 5 do 20 minut kasneje, odvisno od takratne razdalje med Zemljo in Marsom. Oni nas bodo slišali ploskati 10 do 40 minut po pristanku!

Svetloba za potovanje potrebuje čas. V trenutku, ko sem videl mojo prijateljico, ki se je ustavila na horizontu, ni imel zakasnitve samo njen glas temveč tudi njena slika. Hiter preračun mi pove, da sem videl, kako se je ustavila, 17 mikrosekund kasneje, kot se je to dejansko zgodilo. Na horizontu zahaja sonce in jaz čakam, da se moja prijateljica vrne do mene. Skupaj gledava temno nebo in zreva v zvezde. Zaveva se, da gledava svetlobo, ki potuje od daleč, daleč stran in potrebuje leta, stoletja in celo milijone let, da pripotuje do nas. Pod temno modrim nebom zreva v preteklost, verjetno gledamo tudi zvezde, ki so umrle že pred tisoč leti, samo njihova svetloba še vedno potuje k nam.

Tudi dražljaji iz okolja ne pripotujejo v naše možgane v istem trenutku. Možgani se nahajajo v temnem prostoru znotraj naše lobanje in čakajo, da naši čuti zaznajo informacije in jih prenesejo do njih. Njihova naloga je reševanje informacijskih sestavljank: kateri podatek spada h kateremu dogodku in v kakšnem zaporedju? Edini način razrešitve uganke je počakati, da do možganov pripotuje najpočasnejša informacija. Ker mora informacija potovati skozi nevronski sistem in biti sprocesirana v možganih, ne pomeni, da je najhitrejša informacija, kot je svetloba, zaznana prva. V športu, na primer, je začetek zaznamovan z zvokom štartne pištole, ne z njenim sproženje, saj naši možgani hitreje procesirajo zvok kot svetlobo.

Preživetje zahteva, da živimo kolikor je le mogoče v sedanjosti. Ljudje imamo sposobnost precej dobre presoje časovnih zaporedij. Čeprav obstajajo tudi težave, zaradi katerih lahko ima posameznik težavo s tem: težave pri branju dislektitov so lahko povezane s tem, kako določiti pravo zaporedje med zvočno in vidno reprezentacijo. Simptomi shizofrenije kot so napačno pripisovanje vzroka ("Moja roka se je premaknila, čeprav je jaz nisem premaknil.") ali zvočne halucinacije so lahko posledica presoje o časovnih zaporedjih.

Kar dojemamo kot sedanjost, je dejansko informacija o dogodkih, ki so se zgodili v preteklosti. Zaradi časa, ki ga potrebuje signal in zaradi obdelave signala v možganih, je lahko sedanjost različna za različne opazovalce. Sedaj so ljudje aktivni v vesolju in razdalja človeškega sporazumevanja se veča, zaradi česar bi morali ozavestiti problem "sedanjosti". Se tega zavedamo? In kako upravljamo z informacijami, ki prihajajo do nas z zamikom?